P. dr. Viljem Lovše tudi med »sobotnim letom« v Avstraliji ne miruje, vestno skrbi za oz. bedi nad duhovno skupino Mož sv. Jožefa, ki jo je v času svoje odsotnosti zaupal v vodstvo redovnemu bratu p. Davidu Brescianiju. Omenjeni se je dobro znašel v zahtevni nalogi, člani duhovne skupine pa so mu tudi hvaležni za vse, kar naredi zanje, se pri tem zares potrudi. Hvaležni pa so tudi p. Viljemu, da v daljni Avstraliji ne pozablja nanje, še naprej skrbno pripravlja zelo aktualna besedila najprej za premišljevanje, nato pogovor v skupinah in skupni pogovor, pa tudi molitev. Os besedila se vrti okrog zelo zahtevnega odnosa med možem in ženo (moškim in žensko nasploh), kar zelo vpliva na vso družino, posledice, naj bodo dobre ali slabe, pa še veliko širše; lahko bi rekli vso slovensko družbo.

Takšna je bila tudi snov našega zadnjega srečanja z naslovom MOŠKI-ŽENSKE: POZABILI, DA SMO RAZLIČNI. Priznam, da me je, ko sem prebral besedilo, zelo »zadelo«, saj sem sam pri sebi kaj hitro ugotovil, da marsičemu, o čemer govori, nisem kos. Gre predvsem za različnost med možem in ženo (moškim in žensko) na ravni sprejemanja drugačnosti, poslušanja, iskanja rešitev in dajanja nasvetov, gledanja na to, kaj je zares pomembno in kaj manj. Torej tistega, kar nam je, vendar v različni meri, že vrojeno, je to v naši naravi, tako hote ali nehote ravnamo, različno gledamo na to, najprej pa doživljamo. Ta različnost je, če je pravilno sprejeta, lahko vir medsebojne obogatitve in dopolnjevanja, lahko pa tudi, če trmoglavimo po svoje, predmet sporov in prepirov, zakonskih zdrah, kdaj celo stran poti in ločitve.

Eno od ključnih dejstev, okrog katerega smo se možje na našem tokratnem srečanju vrteli, je spoznanje, najprej pa resnica, pa naj bo za nas, može (moške) še tako »bridka«, da moramo bolj poslušati svoje žene, jim prisluhniti, kaj nam v resnici želijo sporočiti, si vzeti čas za pogovor z njimi, ne pa takoj preiti v pokroviteljsko vlogo, deliti nasvete, ponujati rešitve. Torej, zavedati se, da se nam žena (ženska) želi predvsem izpovedati na njej lasten način, nam zaupati, kaj jo teži, se je v njej »nabralo« čez dan; rešitev tako že ve sama vnaprej, če ne, jo bo že poiskala in našla. Svojo, ne pa našo vsiljeno, po moško logično, razumarsko hladno in preračunljivo.

Vsi zbrani možje smo nazadnje ugotovili, da v našem odnosu do žena, sprejemanju in odzivanju na njihove impulze marsikaj škriplje, bo treba popraviti, izboljšati, spremeniti. To bo koristilo obema, nam zato ne bo »padla krona z glave«. Ravno obrnjeno: če se bomo zares odprli ženi (ženski), nas bo obogatila s svojo drugačnostjo, mi pa njo uslišali z našim poslušanjem. Na delo.

Jože Pavlič