Vsakodnevne odločitve oblikujejo naša življenja. Smo pred dilemo, kaj izbrati, ljubezen do materialnega, ki nas vodi v strah pred smrtjo ali ljubezen do modrosti Duha, ki odpira v zaupanje in življenje. Naša izbira vpliva na naše dojemanje sveta.
Žalost zavira, veselje pa krepi naše odločitve. Jasno je tistemu, ki je našel »svoj« zaklad, tistemu, ki ljubi. Ljubezen vodi v od-ločanje: odreže, kar ni vredno, iz ljubezni do tega, kar je vredno in osvobodi človeka, da postane ravnodušen do vsega drugega. Ne zato, ker bi vse izgubilo pomen, ampak ker končno vse dobi svoj smisel.
Odločiti se pomeni odrezati številne možnosti, da bi lahko uresničili tisto, ki daje več radosti. Zato nam Bog daje veselje: da bi se odločili. In zato hudi duh ali sovražnik stori vse, da bi nas užalostil in preprečil pozitivne odločitve.
V žalosti sprejemamo samo negativne odločitve (Mt 19,12). Najslabša med njimi je ostati neodločen ali navidezno odprt vsem možnostim, v maniji vsemogočnosti, ki vodi v grenko nemoč.
Predhodna radost je moč za odločanje (Mt 13,44; Neh 8,9 sl.); posledična radost in notranji mir pa potrditev, da je bila izbira dobra. Božji podpis glede pravilnosti neke izbire je »tolažba«, prej, predvsem pa potem. Ceno odločitve moramo plačati, a prejmemo neskončno več.
Spoznali bomo tri načine odločanja, ki jih je Ignacij Lojolski vključil v dinamiko duhovnih vaj in so zelo koristne za naše vsakodnevne odločitve.
Večina nas je odrasla v dokajšnji blaginji, brez velikih omejitev in prikrajšanosti. Nikdar nismo slišali za duhovno askezo ali boj. Prejeli smo dobro izobrazbo. Doletijo nas vse duhovne krize in stiske sodobnega časa. Starejši smo še imeli nekaj stika s Cerkvijo, večina današnjih mladih pa tega nima. Zdi se, da poštenost in vse, kar Pavel našteva v Pismu Galačanom (5,22), ni več vrednota. Skoraj vsi smo okuženi z malikovalskim potrošniškim ateizmom, dvomi, predsodki; nezaupljivi smo do sebe, drugih in Cerkve.
Nenehni zunanji dražljaji ustvarjajo nemir ter ne prispevajo h graditvi trdne in celovite osebnosti z jasnimi merili in presojo. Duh francoske revolucije in razsvetljenstva nas žene v fanatično in nestrpno protikrščanstvo v šolstvu, kulturi, politiki, ekonomiji in medijih. Sramotno in čudno je, če si veren, sploh če si kristjan. Zato večina odraslih moških, kaj šele mladih, ni niti sposobna niti pripravljena ljudi in dejstev vrednotiti v luči večnih vrednot. Modri, pošteni in preudarni se danes zdijo večini nori in obupno zastareli. Mnoge sodobnike duši grozljiv gost nihilizma, sredi katerega je človeško srce, ki pozna le nemir in negotovost, žrtev lastnih strahov in samogovorov.
Sobrat v duhovništvu mi je pripovedoval o pogovoru z gospo, ki je imela zelo razburkano in težko življenje. Prvi moški jo je zapustil z otrokom, kasneje še drugi. Izhod je iskala v reikiju, nato se je borila s hudim duhom. Velike težave ji je povzročal najmlajši otrok. V obupu in stiski je pomislila, da bi se ga kar znebila. Sredi vsega trpljenja je počasi spoznavala Kristusa. Začela je katehumenat in se s tretjim moškim tudi cerkveno poročila. V zadnjem času vsa začudena opaža, da z otrokom nima več težav, kar naenkrat je postal priden. Če se z novim možem prepirata, triletnik vzame rožni venec in gre v sosednjo sobo molit. Sobrat, s katerim sem se pogovarjal, je ob tem navdušen odkril, da se tudi njemu dogaja nekaj podobnega. V župnijski ekipi, ki jo je vodil, je zaradi težav pri medsebojnem sodelovanju kar nekaj let čutil napetost. Pri verouku se je ubadal predvsem z disciplino otrok. Nekateri so bili še posebej težavni. Odkar se je vzdušje v župnijski ekipi spremenilo opaža, da nima več težav z disciplino otrok pri verouku. Tudi najbolj nemiren otrok je pričel sodelovati. Tako kot žena hvaležno ugotavlja, da so bile težave z otrokom predvsem posledica njenega notranjega nemira, tudi sobrat pri verouku zaznava nekaj podobnega. Njegov boj ter skrb za ljubezen in notranji mir se odražata tudi na veroučencih.
Kako opisano doživljate vi, spoštovani možje? Ste že opazili, da vaš osebni nemir vpliva na druge? Mar ni vaš notranji duhovni boj za pravično ljubezen bistvenega pomena za vašo moško identiteto?
Ob teh vprašanjih bi vam rad povedal nekaj besed, da bi se vsi skupaj lažje znašli in se učili prizadevanja za notranji mir, ljubezen in pravi napor.
Pravičen v SP smislu je tisti, ki zaupa v Božji odnos do sebe in drugih ter je popolnoma odvisen od Boga in z njim sodeluje kot njegov sogovornik.
info@moskaduhovnost.si
