Tag Archives: božje usmiljenje

Bog me/te išče

Izzivi besede, Objave, , , ,

24. nedelja med letom

V 15. poglavju Lukovega evangelija je dobra novica o Božjem usmiljenju, izrečena v prilikah. Kristjani v teh prilikah zajemamo nekaj močnega o absolutni Božji resnici. Jezus hoče z obema prilikama odgovoriti na kritike farizejev in razodeti skrivnost svojega srca. Po njegovem srcu je namreč oblikovano tudi vsako človeško srce.

Spev pred evangelijem z gotovostjo oznanja: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas in verujemo vanjo. Če nas srce obsoja, je Bog večji od našega srca in spoznava vse.« Jezus nama daje svojo ljubezen in iz nje lahko živiva. Čeprav bi tvoje ali moje srce pomendral greh in bi s trudom spet iskala svoje dostojanstvo, pa naju Božja ljubezen v Jezusu prehiti in sprejme. To oznanilo je potrebno brati skupaj s prošnjo po obhajilu: »Oče, naj moč tega zakramenta prevzame naše telo in dušo, da v nas ne bodo prevladali občutki, ampak delovanje tvojega Svetega Duha.« Cerkev naju s tem vabi, naj verujeva v Božjo ljubezen, ki ni daleč, ampak je v srcu in ga želi osvojiti, če ji dovoliva.

Priliki s primerom pojasnjujeta dinamiko, ki je značilna za Božjo ljubezen. Zanjo je najbolj značilno to, da premaga vsak odpor. Odpor tistega, ki si domišlja, da je pravičen, kakor tudi izgubljenega grešnika. Obe priliki kažeta razlog, ki naj bi naju prepričal, da bi Božji ljubezni začela zaupati. Edini razlog je, da je Bog z veseljem usmiljen. Jezus ne skrbi za angele, ki jih v priliki predstavlja 99 rešenih ovc. Jezus gre iskat izgubljeno ovco, ki je vsak človek, vseh časov. Jezusovo veselje nad ponovno najdenim človeštvom je tako veliko, da ga z njim delijo tudi angeli.

Oče v priliki priredi izgubljenemu sinu gostijo in z vsem hrepenenjem nanjo vabi tudi starejšega brata. Obe priliki namigujeta na večno skrivnost Očetove solidarne ljubezni do človeka. Oče ne more biti drugače kakor usmiljen zato, ker se je človek izgubil. Vse vesolje je zgrajeno na Očetovi usmiljeni ljubezni. Božje veselje je v tej in nobeni drugi ljubezni.

Iz tega izvira »strašna« posledica za našo vest. Midva sva poštena in pravična, če z Očetom deliva njegovo sočutje in veselje ljubezni do vsakega človeka. Poštena sva, če se za vsakega človeka veseliva, da ga Bog ljubi, tako kot naju, tebe in mene.

Če v tej luči bereva Mojzesovo posredovanje za soljudi, veliko lažje razumeva njegovo veličino. Res je, da smo vredni jeze in si Bog lahko obudi druge sinove in hčere celo iz kamnov. Še bolj res pa je, da ima Bog rajši sinove in hčere iz mesa in kosti, čeprav so nevredni in uporni. Rajši nas ima takšne, kot smo. Še naprej nas graja, a ne neha za nas skrbeti. Jezus, ki je umrl in vstal zate in zame, je zadnji pečat Božje volje, da nam podari samega sebe. V tem je bistvo odpuščanja: Bog se tebi in meni osebno podari. Midva morava to le prepoznati, verovati in sprejeti. On sam naju išče, nežno skrbi za naju in se nama podarja! Ti in jaz sva njegovo veselje! Mi smo njegovo veselje!

Ker pa je najino srce pogosto zapleteno v iluzije zla in greha, postane še bolj ostro kot Božje. Misli, da bo s tem, da sebe obsodi, rešilo svojo teoretično plemenitost. A mu nič ne pomaga, če se zapre v samoobtoževanje, polno nezaupanja. Zato morava tvoje in moje srce vedno znova spominjati, da je Bog večji od njega. Če ga prepoznava in priznava, sva rešena samote. Sprejmeva Njega in spet najdeva upanje. Kajti polna zaupanja se lahko izročiva usmiljeni ljubezni.

p. Vili Lovše

Svoboden, če imam Boga za Očeta

Izzivi besede, Objave, , , , ,

7. velikonočna nedelja

Vse, kar Bog dela, ima en in edini cilj: tvoje in moje ter naše veselje, polnost veselja. Bog se vsega veseli. Iz veselja vse ustvarja. Veselje je njegov umetniški podpis in žig na vseh stvareh.

Kliče naju, da ostaneva v svetu, a pripadava Očetu. S tem lahko nadaljujeva Jezusovo poslanstvo. Sva v telesu, a ne živiva iz strahu, ampak iz zaupanja Očetu. V telesu živiva na tem svetu kot sinova luči, ne kot sinova teme.

Jezus Boga šestkrat pokliče Oče. Sedmič povabi tudi tebe in mene, da ga imenujeva Oče. S tem ko ga tudi midva začneva klicati Oče, postajava svobodna, postajava sin in hči Boga. Kajti to sva v resnici ti in jaz. Jezus naju vabi, da bi iz tega vsak dan zares tudi živela.

Biti Božji sin ali hči ne pomeni, da pobegneva mejam in omejenosti, ki nama jo postavljata prostor in čas. Pomeni pa, da v telesu živiva iz Božjega Duha. Zato, pravi Jezus, sva na svetu. Na tem svetu se učiva biti Božja sin in hči. Na tem svetu sva v igri za vrnitev k Očetu. Tukaj in zdaj sva poklicana živeti kot Božja otroka. Sredi službe in vsakdanjih rutinskih opravil. Sredi smeha in joka. Sredi veselja in trpljenja.

Ker Jezus ve, kako težko zaupava Očetu in kako težko živiva kot njegova ljubljena sin in hči, prosi, naj naju Bog ohrani v svojem imenu. Ime pomeni navzočnost, osebo samo. Oče nas ohranja v sožitju s samim seboj prav po Jezusu in njegovem Duhu.

Dal nas je Jezusu, da bi bili eno z njim v ljubezni. Jezus moli zate in zame, da bi bila eno z njim. Biti eno z Bogom in med seboj je najina in naša temeljna in najgloblja želja. Biti eno je uresničenje ljubezni, vir veselja in življenja. Naj pojasnim: Zlo nas med seboj loči in ubije. Ljubezen nas združi in nam daje življenje. A ta enost ni uniformiranost. Je enost v različnosti. Ljubezen drugega ne odpravi, ampak ga predpostavlja in potrebuje, enkratnega in drugačnega od mene. Razdeljenost in sprtost sta spopomenki za smrt. Nikdar ne prihajata od Boga. Od njega prihajajo enost, sprejemanje različnosti in razločevanje, ki ločuje Božje delovanje od zla in laži. Od Boga prihaja tudi odpuščanje, ki zdravi vse razdeljenosti in ločenosti med nami in nam vrača veselje.

V Jezusu nama Bog podarja usmiljenje, ki je njegova resnična svetost in popolnost. Svetost ali popolnost brez usmiljenja je satanska. Prav zaradi njegovega usmiljenja sva lahko eno z njim in postajava takšna, kot je on. Postajava Očetova sin in hči, med seboj pa brat in sestra, ki sta sposobna premagati slabo z dobrim ter ozdraviti vse razdeljenosti in zlomljenosti. Boleč del te razdeljenosti je tudi ločenost med kristjani. To je veliko zlo, ki Božji ljubezni onemogoča doseči mnoge ljudi tega sveta.

Jezus pravi, da je vse ohranil v Božji ljubezni, razen sina pogubljenja. Sin pogubljanja je izgubljeni sin. Običajno pri tem mislimo na Juda Iškariota. A pozabimo, da je celotno Sveto pismo od prve do zadnje knjige ena sama prilika o iskanju izgubljenega sina, ki je bil mrtev in je oživel. Jezus se je poistovetil z njim in zato postal zate in zame greh in prekletstvo. Jezus je prvi, ki je postal zadnji, zadnji med nami, da bi bil lahko z vsemi in v vseh.

Oče naju in vse, ki mu pustijo, varuje pred hudičem, ki nas ločuje od Njega in od bratov in sester, da bi živeli v osamljenosti in žalosti. V Jezusu prepoznava, da izvirava iz Očeta, ne iz sveta. To je vir veselja.

Vstali Jezus tudi naju pošilja v svet, da bi razodevala Očetovo ljubezen. Njegovo poslanstvo postane najino poslanstvo. Midva sva sinova, če se obnašava kot brata. Če ne postaneva brat in sestra, nisva niti sin niti hči.

P. Vili Lovše

13.3. – četrta obletnica izvolitve papeža Frančiška

Glavni članek, , , ,

13. marca 2017, je minilo točno štiri leta od izvolitve Jorge-Maria Bergoglia za papeža Frančiška. V Melbournu v Avstraliji smo se točno ob 11.30 uri dopoldne zahvaljevali Bogu zanj pri sveti maši in prosili, da bi še dolgo prinašal Cerkvi Kristusovega duha in evangeljsko svobodo in trdnost. Zbrali smo se p. Ciril Božič, p. David Šrumpf, ga. Marija Anžič in p. Viljem Lovše. Hvaležni za papeža Frančiška smo se spominjali, kakšno veselje nas je navdajalo pred štirimi leti, ko smo slišali za to neznano ime. Jaz se spomnim, da je bila ta dan sreda zvečer in sem sredi srečanja za postne duhovne vaje v vsakdanjem življenju tekel v skupnost pogledat, kdo je postal novi papež. Od veselja nisem mogel verjeti, da so za papeža izbrali edinega jezuita med kardinali. Že njegov prvi nastop mi je povedal, da bo imel mož znotraj kurije in Cerkve veliko nasprotnikov in da ga bodo preganjali. Po štirih letih in vsem kar sedaj počne proti papežu določena skupina za pravovernost “preplašenih” kardinalov, so se takratne slutnje kar močno uresničile. Papeža napadajo in blatijo, da je komunist, da je socialist, da je antikrist. V slednje so prepričani tudi nekateri slovenski duhovniki, ki med verniki nabirajo svoje somišljenike in na kakšnem romanju javno povedo, da za tega papeža ne bomo molili, ker ni naš papež. K sreči pa poznam ogromno ljudi, ki so se znova približali in vrnili v Cerkev prav zaradi papeža Frančiška in njegove človeškosti po Kristusovi podobi. Pri maši smo zato najprej prosili za papeža, ki bo zaradi teh nasprotovanj še veliko bolj Kristusov, kot je že. Prosili pa smo tudi za Svetega Duha in notranji mir vsem njegovim nasprotnikom. Papež po Kristusovem zgledu namreč upošteva dozorevanje in počasno rast v veri in ljubezni vsakega človeka. K temu vabi nas duhovnike. Vsakega človeka je potrebno v imenu Božjega usmiljenja najprej sprejeti, poslušati, spoštovati in z njim vzpostaviti naklonjen človeški odnos. Šele potem in ob primernem času mu lahko pomagamo, da naredi korak naprej v rasti in notranji svobodi. Ne smemo mu najprej navesti pravil in zahtev ter ga vreči iz cerkve ali zakristije, če je prišel po pomoč in nasvet, kako naj nosi svoj križ in ob tem postaja vse bolj Kristusov. Papež nas vabi k ljubečemu in sočutnemu odnosu do sebe in bližnjih. Preprost je in vabi v preprostost. Prvi je človek in naš odnos do njega, potem pride na vrsto nauk in naše razumevanje vere in Božjega delovanja, ki je vedno omejeno in se zaradi njega vedno lahko spremo in med seboj ločimo ali izločamo iz Cerkve. O tem nam zgodovina Cerkve izdatno pričuje. Bogu hvala za duha papeža Frančiška, ki nam kaže Kristusovo bližino, spoštovanje, sprejemanje, sočutje in večno brezpogojno naklonjenost do slehernega izmed nas in skozi vse čase. Bog živi papeža Frančiška še na mnoga leta!

Prisrčno pozdravljam vse Slovence in Slovenke širom Avstralije, doma v Sloveniji in povsod drugod po svetu. Vesel in hvaležen sem, da smo po Kristusovi evharistiji lahko povezani in močno združeni z vsemi. Dragoceno pripravo na veliko noč in veselo Alelujo vsem in vsakemu posebej. Mir in dobro, vse v večjo Božjo slavo.

Bog sam usmiljeno išče človeka

Glavni članek, , , ,

24. nedelja med letom

064-img_20160724_110821V 15. poglavju Lukovega evangelija je dobra novica o Božjem usmiljenju, izrečena v prilikah. Kristjani v teh prilikah zajemamo nekaj močnega o absolutni Božji resnici. Jezus hoče z obema prilikama odgovoriti na kritike farizejev in razodeti skrivnost svojega srca. Po njegovem srcu je namreč oblikovano tudi vsako človeško srce.

Spev pred evangelijem z gotovostjo oznanja: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas in verujemo vanjo. Če nas srce obsoja, je Bog večji od našega srca in spoznava vse.« Jezus nama daje svojo ljubezen in iz nje lahko živiva. Čeprav bi tvoje ali moje srce pomendral greh in bi s trudom spet iskala svoje dostojanstvo, pa naju Božja ljubezen v Jezusu prehiti in sprejme. To oznanilo je potrebno brati skupaj s prošnjo po obhajilu: »Oče, naj moč tega zakramenta prevzame naše telo in dušo, da v nas ne bodo prevladali občutki, ampak delovanje tvojega Svetega Duha.« Cerkev naju s tem vabi, naj verujeva v Božjo ljubezen, ki ni daleč, ampak je v srcu in ga želi osvojiti, če ji dovoliva.

Priliki s primerom pojasnjujeta dinamiko, ki je značilna za Božjo ljubezen. Zanjo je najbolj značilno to, da premaga vsak odpor. Odpor tistega, ki si domišlja, da je pravičen, kakor tudi izgubljenega grešnika. Obe priliki kažeta razlog, ki naj bi naju prepričal, da bi Božji ljubezni začela zaupati. Edini razlog je, da je Bog z veseljem usmiljen. Jezus ne skrbi za angele, ki jih v priliki predstavlja 99 rešenih ovc. Jezus gre iskat izgubljeno ovco, ki je vsak človek, vseh časov. Jezusovo veselje nad ponovno najdenim človeštvom je tako veliko, da ga z njim delijo tudi angeli.

Oče v priliki priredi izgubljenemu sinu gostijo in z vsem hrepenenjem nanjo vabi tudi starejšega brata. Obe priliki namigujeta na večno skrivnost Očetove solidarne ljubezni do človeka. Oče ne more biti drugače kakor usmiljen zato, ker se je človek izgubil. Vse vesolje je zgrajeno na Očetovi usmiljeni ljubezni. Božje veselje je v tej in nobeni drugi ljubezni.

Iz tega izvira »strašna« posledica za našo vest. Midva sva poštena in pravična, če z Očetom deliva njegovo sočutje in veselje ljubezni do vsakega človeka. Poštena sva, če se za vsakega človeka veseliva, da ga Bog ljubi, tako kot naju, tebe in mene.

Če v tej luči bereva Mojzesovo posredovanje za soljudi, veliko lažje razumeva njegovo veličino. Res je, da smo vredni jeze in si Bog lahko obudi druge sinove in hčere celo iz kamnov. Še bolj res pa je, da ima Bog rajši sinove in hčere iz mesa in kosti, čeprav so nevredni in uporni. Rajši nas ima takšne, kot smo. Še naprej nas graja, a ne neha za nas skrbeti. Jezus, ki je umrl in vstal zate in zame, je zadnji pečat Božje volje, da nam podari samega sebe. V tem je bistvo odpuščanja: Bog se tebi in meni osebno podari. Midva morava to le prepoznati, verovati in sprejeti. On sam naju išče, nežno skrbi za naju in se nama podarja! Ti in jaz sva njegovo veselje! Mi smo njegovo veselje!

Ker pa je najino srce pogosto zapleteno v iluzije zla in greha, postane še bolj ostro kot Božje. Misli, da bo s tem, da sebe obsodi, rešilo svojo teoretično plemenitost. A mu nič ne pomaga, če se zapre v samoobtoževanje, polno nezaupanja. Zato morava tvoje in moje srce vedno znova spominjati, da je Bog večji od njega. Če ga prepoznava in priznava, sva rešena samote. Sprejmeva Njega in spet najdeva upanje. Kajti polna zaupanja se lahko izročiva usmiljeni ljubezni.

p. Vili Lovše

Ponovno odkrito dostojanstvo

Glavni članek, , , ,

grešnica5. postna, tiha nedelja, 13.3.2016, Jn 8,1-11

Za ženo, ki jo privedejo pred Jezusa razjarjeni ljudje, da bi jo kamenjali, so vohunili, da so jo razkrinkali, jo vlekli za seboj kot cunjo, ji grozili, jo obsojali, se ji posmehovali in jo potem vrgli pred Jezusa, ki ji je podaril odpuščanje. Po vsem, kar je doživela, bi lahko z vso iskrenostjo in močjo izrekla besede psalma: »Velike reči je Gospod za nas storil, vsi smo bili zato veseli!« Prav v tem veselju se tvojemu in mojemu srcu odpre popolnoma nov prostor domačnosti in zaupnosti z Bogom. Novi prostor je prostor vnovič odkritega dostojanstva, ki ga začutiva iz spoštljivega in ljubečega Jezusovega glasu: »Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in odslej ne greši več!«

Na začetku po odpuščanju svojih grehov še nismo sposobni čutiti ljubezni, ki nam je podarjena. Vse ostaja dokaj nejasno. A takoj spet občutimo na novo najdeno dostojanstvo. Ko smo pred Jezusom, ostane vse, kar smo slabega storili, zapisano v prah. Le zlo, ki smo ga priznali in zanj nismo iskali opravičila, ostaja zapisano v prahu. Zlo pa, ki ga nismo priznali in ga izrazili, zlo, ki ga še naprej skrivamo, ostane v srcu in nama onemogoča, da bi odkrila Božjo dobroto.

Vsi, ki ženo obsojajo, morajo oditi, ker v resnici niso tako neumni, da bi si domišljali, da so brez greha. Morda niso imeli greha, zaradi katerega so obsojali ženo, imeli pa so druge grehe. A v tem dogodku niso doživeli Božje dobrote, ker so skrivali svoje zlo pred seboj in drugimi, Božje dobrote niso bili sposobni sprejeti in so drug za drugim odšli od Jezusa in žene. Le žena, ki so jo zasačili pri prešuštvovanju, ni mogla ničesar skriti. Ona ostane pred Jezusom. Nič se ne opravičuje. Nič ne zahteva. V Jezusovi dobroti znova najde dostojanstvo svojega srca. Ko smo v svojem dostojanstvu in dobroti potrjeni, prične srce čutiti ljubezen, ki se nas je dotaknila. Začnemo čutiti željo, da bi tej ljubezni odgovorili in vse svoje življenje oblikovali po njej in v njej. Kar samo nas vleče tja, od koder je k nam prišel občutek lastnega dostojanstva in kjer smo odkrili Božjo dobrohotnost do ljudi. Nič več se ne moreva zapirati v svojo preteklost, ki je ostala zapisana v prahu. Gledava v Božjo prihodnost, ki prihaja k nama in sva je deležna takrat, ko skupaj z njim deliva njegov načrt dobrote in odrešenja za vse ljudi.

Edina prevara, ki se še lahko naseli v gube naše duše, je pozaba. Pozabimo svoj greh in tako nismo več solidarni s svojimi brati in sestrami grešniki. Znamenje, da sem pozabil na svoj greh, je vsak trenutek, ko se začnem braniti pred svojimi brati in sestrami, in od Boga zahtevam stvari, ki so proti bratom in sestram. To pomeni, da začenjam imeti Božjo dobroto za svojo pravico. Da sem izgubil vso globino zaupljivosti, v kateri sem bil Božje dobrote deležen.

Ko moliva »in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«, ne prosiva najprej za velikodušnost, da bi bila sposobna odpuščati, ampak prosiva najprej, da bi se zavedala, da sva grešnika in sama potrebna Božjega usmiljenja. Ko se čutiva grešnika, si ne pripisujeva pravic in Bogu ne postavljava zahtev. Tako lahko močno doživiva lepoto Božjega odpuščanja, kajti solidarna sva z vsemi brati in sestrami, nimava nobenih razlogov, da bi zase zahtevala posebne pravice v odnosu do njih. Zaradi tega se od drugih iz nobenega razloga ne ločiva. S tem pa ostajava v Božji ljubezni do ljudi. V tem je vir sreče in notranje moči, ki daje življenju lepoto in radost.

p. Vili Lovše